Vse več mladih stisko izraža preko samo poškodovalnega vedenja.
Koprska zakonska in družinska terapevtka mag. Katja Kozlovič opozarja, da so se nekatere stiske otrok, mladih in staršev v času covida povečale. Pri deklicah opaža več samopoškodovanja in motenj hranjena, pri dečkih agresivnega vedenja in uživanja prepovedanih drog. Po njenih ocenah je vsega tega za tretjino več, precej vel je tudi anksioznosti, kar je še posebej zaskrbljujoče, saj v nekaterih primerih preide v samomorilne misli.
Po skoraj štirih mesecih šolanja na daljavo brez izvenšolskih dejavnosti ter svobodnega gibanja in druženja imajo maldostniki občutek, da smo jih zaprli v kletko. Ko to naredimo z dvijimi živalmi, se pri nekaterih poveča agresija, pri drugih apatija ali pa prvo preide v drugo. Katja Kozlovič pravi, da to sicer drži, da pa že žival čuti, s kakšnim namenom nekaj delamo, medtem ko pri človeku, bitju odnosov, nameni pogosto igrajo ključno vlogo. “Včasih menimo, da neke ovire ne bomo premagali ali določene stiske ne bomo prenesli, če pa znamo takšne okoliščine osmisliti in poiskati motivacijo, zmoremo več, kot mislimo. Odrasli smo tisti, ki skrbimo za toplino odnosov tako do mladih kot med sabo. Če smo sposobni suvereno reševati svoje težave, mladim nudimo veliko virov in moči.
- Toda otroci in mladostniki najbolj pogrešajo druženje z vrstniki, pri čemer jim starši ne moremo pomagati.
V naši državi obiskuje vrtec večina malčkov in predšolskih otrok, osnovno šolo vsi otroci in tudi v srednješolsko izbobraževanje je vključena večina mladostnikov. Otroci in mladostniki preživijo v organiziranih oblikah vzgoje in izobraževnja dobršen del mladosti vse do polnoletnosti. Te institucije jim ne nudijo samo varstva v najzgodnješih letih in kasneje možnosti za pridobivanje znanja, temveč so tudi prostor, kjer poteka zelo pomemben del socializacije. Pridobivajo socialne veščine in se v njih urijo z vrstniki in drugimi odraslimi, česar doma, ob še tako dorbih starših, ne morejo razviti. Institucije vzgoje in izobraževanja so pomembne za učenje vzpostavljanja medsebojnih odnosov, razvoja socialne identitete, občutka pripadnosti, sodelovanja, učenja, upoštevanja standardov vedenja. V sedanjih okoliščinah se mi zdi pomembno poudariti, da nekaterim otrokom in mladim vzgojno-izobraževalne institucije predstavljajo edino možnost, kjer jim je na voljo strokovna podpora ali bi jim morala biti, če se znajdejo v stiski oziroma se to zgodi njihovi družini. Strokovni delavci in učitelji so jim na voljo ali pa zaznajo njihovo stisko in postanejo njihovi sogovorniki, če se ne morejo zanesti na starše, ker se ti ukvarjajo z lastnimi težavami. Prav zaradi razvojnih značilnosti in potreb so otroci in mladostniki, gledano s spihološkega vidika, po mojem mnenju v teh razmerah najranljivejša skupina za katero bomo lahko šele čez čas dobili celotno sliko čustvenih posledic zdajšnjih socalnih omejitev.
“Čeprav je apatičnost, brezvoljnost, za okolico na prvi pogled manj obremenjujoča, je za otroke težja in zaradi tega bolj alarmantna za obravnavo.”
- Stiske so zelo hude. Čeprav smo ljudje družabna bitja, so omejevani ukrepi, ki prepovedujejo druženje najbolj prizadeli prav mlade.
Bistveno so posegli v najpomembnejše dele njihovega življenja, v druženje z vrstniki, učenje igro. Zaradi tega se ravno oni najbolj počutijo v kletki, prepričani so, da jih odrasli ne razumejo. V obdobjih odraščanja takšne občutke različno doživljajo in za vsakega otroka ali mladostnika so te razmere stresne na drugačen način. Ker otroci stisko svojstveno izražajo jo bodo eni pokazali z agresivnim vedenjem, uporom, drugi se bodo zaprli vase in postali apatični, brezvoljni.
Slednje, čeprav je za okolico na prvi pogled manj obremenjujoče je za otroka težje in zaradi tega bolj alarmantno za obravnavo. Podobno je pri prometnih nesrečah, kjer moramo pregledati tiste, ki so na miru in tiho, prej kot druge, ki kričijo in stokajo, ker so prvi po vsej verjetnosti v nezavesti. Sicer opažam porast agresivnega vedenja, vendar so znatno porasle stiske, ki jih otroci izražajo navznoter, saj jih ravno zaradi zaprtja šol ne morejo regulirati ob vrstnikih oziroma v skupini. Če njihovih stisk niti starši ne prepoznajo pravočasno, ostajajo z njimi samo za štirimi stenami. Ko se obrnejo vase, v avtoagresijo, so te stiske zelo hude. Poleg tega zdajšnje razmere vplivajo na povečanje brezvoljnosti, upad motivacije, saj slednjo najbolje vzdržujejo prek vsakodnevnega živega stika z učitelji in vrstniki.”
“Nekaterim otrokom in mladim vzgojno-izobraževalne institucije predstavljajo edino možnost, kjer jim je na voljo strokovna podpora ali bi jim morala biti, če se znajdejo v stiski, oziroma se to zgodi njihovi družini.”
- Ljudje imamo različne pragove. Ali obstajajo strokovne ocene, koliko časa lahko preživimo v takšnih izrednih okoliščinah, ne da bi nam pustila trajne posledice?
Splošnih meril ne poznam, rekla bi, da je to odvisno od čustvene kondicije družine. Družina je prvi prostor, kamor naj bi se tako otroci kot odrasli zatekli, ko smo v stiski. Če ostaneva pri otrocih in mladostnikih, je to zelo odvisno od domačih okoliščin in podpore, ki so je deležni. Če starša zmoreta začutiti njihovo stisko, jim stati ob strani, jim nuditi podporo oziroma jih pomiriti, bo seveda manj posledic. Dobrodošla sta starša, ki sebe pomirita in nista tesnobna zaradi nastalih okoliščin, ter nimata težav v odnosu, kar pa ne velja samo v času epidemije. Veliko je odvisno od vzdušja, k vlada v družini in od načina na katerega se družina odziva na stresne dogodke. Kjer se starša borita vsak s svojo ali pa medsebojno stisko, bosta svojega otroka težje začutila. Zelo hitro bo ostal brez podpore, sam in s težkimi čutenji, kar lahko vodi v neprimerno, tudi škodljivo vedenje.
- So takšni primeri zdaj v porastu?
Žal so. Veliko družin se je znašlo v finančni stiski zaradi izgube službe ali manjšega obsega dela enega ali več članov. Ker partnerji vse več časa preživijo skupaj, se povečujejo tudi stiske med njimi, ponekod so prerasle v nasilje. Stiske niso nastale zaradi epidemije, jih je pa ta povečala. Lahko bi rekli, da epidemiološke razmere privlečejo na dan stare zamere, težave, vsebine, ki jih starši niso zmogli predelati. Zavedati se moramo, da se žrtve zdaj ne morejo umakniti na varno tako hitro, kot so se lahko v običajnih družbenih razmerah. Zaradi tega so posledice na duševnem zdravju posameznikov in tudi celotnih družin hude. Ker smo v družinah med sabo čustveno povezani, se bo stiska enega ali obeh staršev prenesla na otroke, ti jo bodo občutili in jo začeli izražati.
- Pa vendar smo ljudje prilagodljivi, grozote sirotišnic, vojn, koncentracijskih taborišč so preživeli tudi mladi…
Prof. dr. Stanko Gerjolj, teolog, lazarist, psiholog in pedagog, ki pri Nacionalnem inštitutu za javno zdravje sodeluje kot prostovoljec pri programu Psihološka podpora zaposlenim, pravi, da človek prenese več, kot si misli in, da je osmišljanje ključnega pomena. Navaja, da znani avtrijski psihoterapevt Viktor Frankl, ki je preživel eno nahujših oblik maltretiranja v koncentracijskih taboriščih, pravi, da brez misli in molitve za svoje bližnje, po katerih je hrepenel, tega nebi zmogel. Kot vemo, jih po vrnitvi iz taborišča, ni več videl, kljub temu, mu je misel nanje dala dovolj motivacije in smisel, da se je boril. Ko gre za preživljanje negovotih in daljših kriz, običajno svetujemo zastavljanje, kratkih, delnih ciljev, na primer: do konca meseca o razvoju razmer ne bom razmišljal, potem bom pa videl. Seveda je težje, če se takšni delni cilji vrstijo. Zato se mi zdi zelo pomembno, da si vzpostavimo rutino, s katero urejamo stvari in preživljamo čas: vstajamo ob isti uri in imamo redne obroke in zlasti skrbimo za fizično kondicijo – s tekom na mestu in z razgibalnimi vajami, ki jih lahko izvajamo skoraj vedno in povsod. Nadvse dobrodošli so sprehodi, tek, hitra hoja. Telo, ki se vsaj enkrat na teden, še bolje pa dvakrat, prepoti, prenese ogromno in veliko prispeva k premagovanju duševnih stisk.
Stiske mladih so se povečale tudi zaradi družinskih stisk.
- Koliko več dela imate psihologi in terapevti v tem obdobju in koliko so po vaši oceni porasle stiske mladih? Kako se kažejo, kako jih prepoznavate in kako to uspeva mladim in njihovim staršem?
Stiske mladih so se nedvomno povečale že spričo omenjenega porasta družinsih stisk., povezanih z novonastalimi razmerami. Ko starši doživljajo veliko stresa, se posledično poslabša tudi čustveno doživljanje njihovih otrok. Poleg novih stisk, ki so družine prizadele zaradi covid krize, so dodatno obremenjeni otroci iz družin, v katerih je bilo že pred epidemijo, prisotno nasilje, otroci staršev, ki tudi v normanih okoliščinah težko vzpostavijo stik z njimi in jim rušijo meje, otroci v zelo zaprtih družinah z manj socialne podpore, otroci v družinah, kjer je prisotna bolezen, otroci ločenih staršev, pri katerih prihaja do zapletov pri omogočanju stikov in otroci v družinah, kjer je prisotna revščina. Če vse te primere seštejemo, ugotovimo, da so se stiske odraslih in otrok povečale.
“Lahko bi rekli, da epidemiološke razmere privlečejo na dan stare zamere, težave, vsebine, ki jih starši niso mogli predelati.“
- Za koliko?
Ocenjujem, da so se težave, motnje, odklonilna ravnanja in odvisnosti povečale za tretjino. Na terapijah opažam več agresivnega vedenja, predvsem pri dečkih, ki stisko ponavadi izražajo bolj navzven, prek jeze. ker je druženje z vrstniki prepovedano, je takšno vedenje bolj prisotno med sorojenci. Poleg tega so v porastu tesnobna stanja. Zaradi izolacije je veliko več tudi anksioznosti, kar je po mojem mnjenju zaksrbljujoče, saj je ta v nekaterih primerih že prešla v samomorilne misli. Povečal se je predvsem delež otrok, ki stisko potiskajo vase in jo izražajo preko samopoškodovalnega vedenja, kar je bolj značilno za deklice. V zadnjem letu imam obiskov povezanih s samopoškodovalnim vedenjem za dorbo tretjino več, kar kaže na to, da socialna izključitev deluje negativno na celostni razvoj otrok in mladostnikov in povečuje njihovo stisko o čemer pričajo tudi podatki slovenskih pediatrov. Ne nazadnje je zaslediti več motenj hranjenja in uživanja prepovedanih drog in tudi v teh primerih se v notranjosti mladostnikov dogajajo podobni procesi, kot pri samopoškodovanju.
- Kako potekajo terapije?
Z mlajšimi otroki potekajo drugače, kot s starejšimi in odraslimi. Ker za svoja čutenja še ne zmorejo najti ustreznih besed, poskušamo sami priti v stik z njihovim notranjim svetom in ugotoviti kaj se tam dogaja s pomočjo strukturirane igre. Uporabljamo različne tehnike, ena je peskovnik s figuricami, ki jih otrok postavlja vanj. Med igro namreč projicira svoja občutja in čutenje na predmete in v tem času epidemije so v porastu postavitve, s katerimi otroci izražajo obup, razočaranje, brezizhodnost in nemoč. Vse to nam seže, do srca, prav zato o tem govorimo, da bi nas, stokovne delavce slišali tudi drugi.
- Porasle so zlasti motnje v prehranjevanju in samopoškodbe. Kaj nas žene, da se odrečemo zadovoljevanju osnovne potrebe po hrani ali si sami zadajmo bolečino?
Mladostništvo ni samo obdobje svobode, razposajenosti, vznemirljivosti in upanja, lahko je tudo obdobje globokih strahov, stisk, nezaupanja. Mladostnik se takrat srečuje s stresom, ki vpliva na njegovo čustveno stabilnost, samozavest in občutek lastne vrednosti. Če v tem ostane neopažen, nezačuten in osamljen, bo njegova stiska postala tako velika, da jo bo želel nekako obvladati, utišati. Eno od deklet mi je takole povedalo: “Ni me bilo strah zarezati v roko. V meni je bilo toliko jeze in osamljenosti, da je bila telesna bolečina odrešitev. Vso notranjo bolečino sem prenesla na roko, vsakič znova.” Ta zgodba pa je le ena od mnogih pri kateri se pogosto preveč ukvarjamo s posledicami in premalo z vzroki. Rana na mladostniškem telesu se bo dokaj hitro zacelila, druševna veliko težje, potreben bo čas, v procese zdravljenja se bo morala vključiti vsa družina.
- Avtoagresija ali samopoškodovanje je torej način s katerim se nekdo spopada s hudo bolečino znotraj sebe.
S tem, ko se samopoškoduje, si olajša veliko napetost in tesnobnost znotraj sebe ali pa se ob tem ponovno počuti “živega”. To mu obenem daje občutek nadzora. Zunanji opazovalci se vprašamo, kako je to možno ali ga ne boli. Odgovor je ne, notranja bolečina otroka ali mladostnika je veliko hujša. Lahko si torej predstavljamo, kako huda mora biti in prav urez, vbod jo sprosti, olajša a ne za dolgo, le do naslednjega vala težkih nakopičenih čutenj. Podobno je pri motnjah hranjenja, otrok s hrano pomiri težke občutke oziroma zapolni praznino v sebi. Potolaži se, sprosti napetost ali jezo in zapolni praznino. Ključno je, da odrasli, predvsem starši, zmorejo opaziti njegovo stisko in ga čustveno podpreti, ter mu stati ob strani ali pa poiskati strokovno pomoč.
Za sistemske spremembe v obravnavi otrok
- Kaj svetujete mladim, kako naj prebrodijo to obdobje?
Otrokom in mladostnikom svetujem, naj v primeru stiske poiščejo vsaj eno osebo, ki ji zaupajo in ji povedo za svoje težave. V skrajnem primeru naj se obrnjeno na SOS telefon, prek katerega bodo zagotovo dobili osebo, ki jih bo začutila in jim olajšala stisko. Čeprav imajo občutek, da niso dovolj razumljeni in so ena najranljivejših skupin z vidika čustvene škode, ki jo povzroča ta epidemija, naj s svojimi mislimi in občutji ne “plešejo” le okoli sebe. Nič ni slabega če z vrstniki po družabnih omrrežjih malo sanjarijo o prihodnosti in se pripravljajo nanjo, tudi če se kasneje ne bo vse uresničilo. Na področju družbenih medijev so sposobnejši od odraslih, to je njihov svet. Če so naši niti ne tako daljni predniki znali živeti brez elektrike, mi ne znamo več in če bi mi še znali živeti brez računalnikov, si mladi česa takega ne morejo predstavljati, kim pa priporočam naj skušajo v to področje vložiti čim več ustvarjalnosti, nekaj duše, če se lahko tako izrazim, da bodo znali zdravo vstopati v “žive” odnose, ko bo kriza minila.
“V zadnjem letu imam obiskov, povezanih s samopoškodovanjem za dobro tretjino več, kar kaže na to, da socialna izključitev deluje negativno na celostni razvoj otrok in mladostnikov in povečuje njihovo stisko.“
- Kaj pa odrasli – starši in učitelji? Kako naj pomagajo mladim, kako naj jim stojijo ob strani?
Staršem in pedagoškim delavcem, torej odraslim, ki so v odnosu do otrok in mladih v odgovornejšem položaju priporočam naj jih spremljajo in njihovo doživljanje vselej obravnavajo z vso resnostjo in odgovornostjo. Naj jim povedo, da so občasna občutja tesnobe, jeze in žalosti v teh razmerah nekaj normalnega in naj jim za občutja pomagajo olajšati tako, da jim mladi ubesedijo, kaj čutijo, oziroma, da jim odrasli pomagajo najti besede za njihova čutenja, če sami tega še ne zmorejo. Lahko jim rečejo, da razumejo, da jim je težko, vendar so jim za pogov vselej na voljo. Naj spodbujajo njihove socialne stikse z vrstniki, tudi preko telefona in spletnih aplikacij, toda naj se z njimi obenem pogovorijo o tveganjih, ki jih prinaša splet in medvrstniško spletno nasilje. Koliko stikov bi jim ostalo, če bi jim prepovedali še socialna omrežja?! Seveda jih je treba opomniti tudi na nevarnost digitalne zasvojenosti.
Eno od deklet mi je takole povedalo: “Ni me bilo strah zarezati v roko. V meni je bilo toliko jeze in osamljenosti, da je bila telesna bolečina odrešitev. Vso notranjo bolečino sem prenesla na roko, vsakič znova.”
- Kaj bi svetovali političnim odločevalcem, ki imajo v rokah škarje in platno?
Za odločevalce se mi zdi pomembno, da komunicirajo pristno in dobronamerno. Mislimo pa, da njihov odnos do državljanov ni vselej najprimernejši. V teh izrednih okoliščinah, niso zmogli začutiti tistih, ki so na drugi strani, zlasti otrok, mladih in njihovih staršev. Če bi se zavedali teže posledic, bi hitro našli rešitev in otrokom omogočili, da se – ob spoštovanju preventivnih ukrepov – vrnejo v vrtce in šole. Kasneje in ne glede na epidemijo pa bodo morali začeti spreminjati obravnavo in pristop k delu z otroki in mladostniki.
- Kaj natančno imate v mislih?
V mislih imam pripravo novih učnih načrtov ter izbiro pedagoškega kadra in njegovo izobraževanje. Terapevti namreč slišimo tudi otroke, ki pravijo, da sicer pogrešajo vrstnike in druženje, vendar jim je doma lepše, ker ne čutijo neposrednega stresa, ki ga doživljajo v odnosu z nekaterimi učitelji. Preprosto povedano: odrasli se velikokrat ne zavedamo, kaj povzročamo mladim, ko jih kritiziramo in kaznujemo, čeprav je bil nek otrok morda agresiven in je udaril sošolca ali je pregovarjal in se neprimerno obnašal. Vsako nevarno vedenje je treba takoj ustaviti in mu postaviti jasne meje, toda istočasno moramo razumeti, da se noben otrok ne vede takoiz ljubega miru ali ker si želi nekomu škodovati. Tak otrok je v hudi stiski! Predstavljajmo si, da ga starši ne zmorejo pomiriti in pride s svojo stisko v vrtec ali šolo. Ker je ne zmore več prenašati, jo bo izrazil ob prvi priložnosti in takrat potrebuje nekoga, ki ga bo razumel in pomiril, ne pa kritiziral, poniževal, kaznoval. Samo na tak način bomo zmanjševali stiske in problematično vedenje v družbi. Čeprav je družina temeljna celica, se zgodi da “zmanjka” in potem je šola tisti prostor, kjer bi morala biti ta stiska mladih opažena.
“Predstavljajmo si, da ga starši ne zmorejo pomiriti in pride s svojo stisko v vrtec ali šolo. Ker je ne zmore več prenašati, jo bo izrazil ob prvi priložnosti in takrat potrebuje nekoga, ki ga bo razumel in pomiril, ne pa kritiziral, poniževal, kaznoval.“
- Kaj bi torej morali spremeniti?
Temelj vsega bi moralo postati to, da odrasli pri delu z otroki in mladostniki, zmoremo pogledati za njihovo “obzidje” in videti kaj se dogaja v njihovi notranjosti in šele potem ukrepati. V vseh sistemih naj bo v družini ali takoj za njo v vzgojno-izobraževalnih okoljih bi morali imeti pred očmi otrokovo notranje dogajanje. To je temelj na katerega se bolj ali manj uspešno nalaga tudi znanje. Želim si, da bi odnos postal najpomembnejši in da bi otroci lahko verjeli, da bodo razumljeni. Če so v stistki, ne bodo mogli slediti pouku in pomniti informacije. A tu govorimo že o sistemskih spremembah v obravnavi otrok in celotni naravnanosti družbe, ki je še vedno preveč tolerantna do nasilja. Še vedno je preveč nespoštovanja, sramotenja, poniževanja – na šolah, v podjetjih in v celotni družbi. Naj zgled za spremembe v družbi postanejo šolski strokovni delavci in učitelji z velikim čutom za stiske, tudi tisti, ki so priskočili na pomoč otrokom v času pouka na daljavo. Za vsakega otroka je dovolj že ena sama oseba, ki ga začuti. Vse spremembe se začnejo s prvim korakom odraslega posameznika.