Ločitev staršev je za celotno družino zelo stresna preizkušnja, za otroka še posebej. Otrok v tem procesu doživlja celo paleto težkih čutenj. Počuti se v šoku, zmedenega, izgubi občutek varnosti, stabilnosti in predvidljivosti. Lahko celo doživlja, da ga starša z ločitvijo zavračata. Za otroka je zato v tem času najbolj pomembna sočutna podpora staršev, da bo lahko ta čutenja predelal. V nekaterih primerih lahko ločitev pomeni tudi zaključek agonije, olajšanje in povrnitev občutka varnosti. To se zgodi tam, kjer je bilo v družini prisotno nasilje, hudi prepiri, neiskrenost ali različne odvisnosti.
Partnerski odnos je končan, ostaja pa starševski
Po ločitvi se starševstvo velikokrat zaplete, sploh če bivša partnerja v sebi nosita travme, nerazrešene zamere in težke spore iz svojega bivšega odnosa. Otroci so tako velikokrat žrtve ločitve, saj se nehote znajdejo med dvema ognjema. Starša bi morala za njihovo dobrobit sodelovati – brez čustvenih manipulacij in hujskanja proti bivšemu partnerju. Zavedati se morata, da otrok ni kriv za nastalo situacijo, predvsem pa ima oba starša rad.
Ključ do uspešnega sodelovanja je razmejitev preteklega odnosa od starševstva. Starša morata biti odgovorna za svoja čutenja in jih ne smeta prelagati na otroke. Zavedati se morata, da se ločujeta kot mož in žena, ne kot oče in mama. Otroku je treba razložiti, da sta se starša tako odločila, da to nima zveze z njim in da bosta vedno z njim in za njega. Otroku morata večkrat povedati: »Nisi kriv za ločitev. Vedno bova tvoja starša. Vedno te bova imela rada. Vedno se bova zanimala zate.« Otrok o svoji mami od očeta ne sme slišati nič grdega in obratno, saj je to za otroka zelo boleče in škodljivo. Še vedno je preveč ločitev, v katerih partnerja preigravata svoje bolečine in stiske preko otroka. Velikokrat vzameta otroka za ‘talca’ in mu nalagata zelo težka bremena, ki sicer pripadajo njunemu partnerskemu odnosu. Starša bosta veliko naredila za otrokov zdrav razvoj, če ga bosta zavarovala pred tem.
Sodelujoče starševstvo za zdrav otrokov razvoj
Korektni odnosi in sodelovanje obeh strani sta za otroka ključna. Starši, ki so zmožni ohranjati dobre ali vsaj korektne medsebojne odnose, kljub ločitvi otroku omogočijo stabilnost in varnost v razvoju. Otrok še vedno potrebuje oba starša, ne glede na to, s kom ostane.
Najbolje bi bilo razmišljati o novem odnosu, ki je v celoti namenjen dobrobiti otroka. Prednostna naloga, ki jo morata imeti starša, je skrb za otroka. Prvi korak k temu pa je zrelost. Sodelovanje v starševstvu po ločitvi zahteva, da potrebe otroka postavita pred svoje nerazrešene bolečine.
Sodelujoče starševstvo je po ločitvi zagotovo velik izziv, vendar ni nemogoč. Koristno je, da imata starša aktivno vlogo v otrokovem življenju, saj na ta način omogočita zadovoljevanje vseh njegovih potreb, zlasti in najbolj pomembno pa čustvenih. Številne raziskave so pokazale, da kakovost starševskega odnosa po ločitvi močno vpliva na duševno zdravje otrok.
Za partnerje/zakonce, ki gredo skozi proces težke ločitve, je pomembno, da kljub vsemu vedo, da bodo za vedno ostali starši. Starša imata oz. sta imela svojo ‘pogodbo’, na katero pa otrok ni vezan. Otrok je tu brezpogojno in v tem odnosu želi biti sprejet, ljubljen in razumljen.
