Po odnosih hrepenimo vse življenje, hkrati pa se jih tudi bojimo, še posebej, če imamo z njimi neprijetne izkušnje. Težko je biti sam oziroma osamljen, vendar se včasih zaradi strahu zavarujemo pred bolečino zapuščenosti tako, da nikogar več ne spustimo k sebi.
Priložnostna »instant« razmerja – izogibanje ranljivosti
Danes ima lahko človek obilo materialnega bogastva, dosežkov, status, a hkrati nima ničesar globljega, kar daje občutek varnosti, čustvene topline in pomirjenosti, kar je moč doživeti v partnerskem odnosu.
V priložnostnih razmerjih je človek večino časa v resnici osamljen, saj nestabilni odnosi povečujejo nemir, tesnobo in predvsem strah, ali bo sploh našel nekoga, ki ga bo imel iskreno rad.
Strah pred intimo se navadno pokaže takrat, ko začne v partnerski zvezi postajati resno in moramo pokazati tudi bolj ranljive dele svoje osebnosti. Ranljivost pa je vedno povezana tudi z določenim tveganjem. Zmoči čustveno in telesno bližino ni nekaj samoumevnega, sploh pa ne pri tistih posameznikih, ki imajo za seboj odnosne travme, povezane z zavrnjenostjo/zavrženostjo v najzgodnejših letih, ko starša. tega nista zmogla prepoznati in se odzvati na otrokove čustvene potrebe.
Tiste, ki se nočejo vezati v odnosu, je strah bolečine
Vsak si želi odnosa, v katerem bi bil sprejet točno takšen, kot je v svojem bistvu. Toda osebe, ki imajo težke izkušnje v najzgodnejših odnosih s pomembnimi drugimi, povezujejo intimnost z negativnim doživljanjem. V sebi imajo močno vpet način razmišljanja, npr.: “Najbližjim ljudem ne morem zaupati. Če bom pokazal čustva, bom prizadet.” Ker so bili odnosi s starši na nek način prekinjeni z nesprejetostjo, nerazumevanjem ali celo zlorabo, so prepričani, da jih bodo tudi sedaj ljudje prizadeli, izkoristili in jim škodovali. Tu sta prisotna dva ključna strahova: strah pred zavrženostjo in strah pred tem, da bi izgubili sebe. Pri prvem je posameznika strah, da ga bo ljubljena oseba zapustila, ko bo najbolj ranljiv. Pri drugem pa se oseba boji, da bo izgubila svojo identiteto ali zmožnost odločanja o sebi. Ti dve bojazni pogosto soobstajata in delujeta v paru, kar vodi v nestanovitno vedenje, ki se kaže v nihanju med iskanjem bližine in hkrati bežanjem iz odnosa.
Kako to pozdraviti?
Najprej se je treba zavedati, da v otroštvu takšnim odnosom nismo mogli ubežati in se jih rešiti, ampak kot odrasli imamo vso moč, da takšne odnose zapustimo oz. jih prekinemo. Zavedanje, da navezanost ni nekaj slabega, ampak nekaj, kar nam zdaj omogoča pozdraviti te otroške rane. Tako se odločimo, da ne bomo več bežali. Dovolimo si, da se spustimo v bolj tesna razmerja z ljudmi, s katerimi se počutimo povezane. V teh odnosih je pomembno, da se iskreno izražamo in se zanimamo za partnerjeva čutenja, s čimer se razvija čustvena povezanost. Predanost drugemu nam lahko v življenju prinese veliko zaupanja in globljega smisla, ki ga v samosti ne bi nikoli dosegli.
Včasih pa so bolečine iz preteklosti zelo težke, zato posameznik potrebuje pomoč strokovnjaka, da bo lahko prenehal “bežati” pred temi ranami, jih zmogel uvideti, sprejeti in zaceliti v varnem odnosu.
