Potreba po ljubezni je ena od temeljnih človekovih potreb. Ljubiti in biti ljubljen. Potreba po bližini, toplini in varnosti.
Čarobni čas zaljubljenosti ima »rok trajanja« Zaljubljenost so trenutki, ko nam razbija srce; marsikdo jih opiše kot »metuljčke v želodcu«, nepopisno privlačnost in željo po zbližanju z drugim. Na začetku spoznavanja se čutimo zelo ljubljene, hotene, zaželene in opažene. Vse to spremlja koktajl hormonov, ki povzroči, da ne vidimo naših razlik, le skupne točke. Telo jih proizvede (npr. dopamin, oksitocin) in na posameznika vplivajo podobno kot nedovoljene substance. To pomeni, da pri partnerju opazimo le pozitivne lastnosti, kajti »predoziranost« zamegli razum.
Zaljubimo se na podlagi t. i. somatskega spomina, skritih občutij, ki smo jih doživljali prva leta v primarnem odnosu z mamo, ko še ni bilo občutka ločenosti, ko je bilo polno nežnosti, topline, odzivnosti. Zaljubili naj bi se na podlagi skladnosti tega vzdušja. To obdobje pa ne traja večno. Na plano pridejo partnerjeve »pomanjkljivosti« Vsaka zaljubljenost se enkrat konča. Takrat se srečamo z upadom hormonov in opazimo, kakšna je realna podoba partnerja. Spoznamo ga takšnega, kakršen je v resnici, in »začnemo« opažati njegove napake. Pojavijo se prva nesoglasja. Lahko se pojavijo dvomi, ali sta sploh prava drug za drugega. To je normalno, kajti tista prva vzhičenost, ki je bila prisotna v zaljubljenosti, je zdaj minila. Ko prvotno stanje mine, se vse obrne in začnejo se spremembe, ki pa so normalne. Te spremembe se morda zdijo strašljive, ampak so nujne, da se odnos sploh začne.
Da lahko ljubimo, moramo prenehati »biti zaljubljeni«. To je naravna sprememba – šele to omogoči napredek in pravo povezanost, ki ni zgolj hormonska. Ko zaljubljenost mine, se odnos šele začne Narava nas prisili, da se srečamo z osebo, ki v nas prebudi vsa najtežja nezavedna občutja iz naše lastne preteklosti. Ob tem človeku lahko predelamo vse nezavedne pretekle težke občutke in samo tako lahko zares rastemo. Lastnosti, ki smo jih na začetku oboževali, nas potem spravijo v stisko, ker sprevidimo, da smo zelo spregledali sebe in se znašli ob osebi, ki ni več ista (čeprav v resnici je, le hormoni so nam onemogočili tak pogled). Prepiri postanejo pogostejši.
V današnjem hitrem načinu življenja postajamo vedno bolj površni tudi v odnosih. Pari velikokrat niso več pripravljeni vztrajati v zvezah in globlje pogledati, zakaj se je pojavila težava. Iščejo »instant rešitve«, ker pa teh ni, ne zdržijo s težkimi občutki in ne zmorejo vztrajati ravno tam in takrat, ko je težko. Če smo pripravljeni in dovolj pogumni, da vse to rešujemo skupaj s partnerjem, lahko rastemo v boljšega človeka in svoje življenje spremenimo na bolje. Ljubiti zavestno – sočutno partnerstvo Namesto da vidimo odnos zgolj kot nekaj varnega, pozitivnega in srečnega, si dopustimo, da je lahko tudi vihrav, da lahko znotraj njega sploh zrastemo. To pa je navadno težko in zahteva daljši proces: da se skupaj naučimo videti svoje lastne nepredelane rane, svojo obrambo, se zavestno odpovemo napadom in kritikam ter krutim prepirom. Takrat lahko dojamemo, da ne moremo spremeniti partnerja in ne partner nas. Gre za proces, ko počasi začenjamo sprejemati partnerjevo drugačnost.
Šele ko zmoremo pretrgati nespoštljive načine komuniciranja, lahko vstopimo v odnos, kjer pripadamo, v odnos, kjer vladata povezanost in zavezanost. Če to ne gre, lahko pomaga partnerska terapija, ki razišče vzroke nepovezanosti in pripelje v fazo zavestnega, sočutnega partnerstva.
