Čeprav je v naslovu protislovje, je v njem skrita vsa resnica čustvovanja in vedenja mladega človeka. Mlad človek, ki potrebuje največ podpore in ljubezni, kaže to na najbolj nemogoče načine.
Kazen pomaga le za kratek čas, če sploh
Navzven neubogljivi, neposlušni ali celo nasilni otroci, ki zavračajo vsak poskus naše pomoči, so v največji stiski. To je le zunanji odraz stiske, ki se skriva za »obzidjem« njihovega vedenja. Večja, kot je otrokova stiska, močnejši bodo zunanji znaki njegovega čustvovanja in vedenja, njegova stiska pa povzroča stisko tudi odraslmu. Ob njihovih težkih čutenjih jeze, strahu, žalosti, sramu rastejo tudi težka, potlačena in nerazrešena čustva odraslega, ki se znajde ob takem otroku in se ob njem počuti nemočnega, zato se na njegovo vedenje lahko napačno odzove, vsekakor pa mu je treba postaviti meje in ga zaustaviti. Žal pa odrasli za to velikokrat niso opremljeni in ga ne zmorejo prekiniti spoštljivo, zato se zatečejo h kazni, ki pomaga samo za kratek čas in navidezno. Mladostnik sicer preneha z napačnim vedenjem, vendar le zato, ker se boji posledic. Ne razume pa, zakaj nečesa ne sme ali nekaj mora. Izplen kaznovanja je, da mladostnik ne ponotranji pravil in vrednot, razvije pa nizko samokontrolo in samospoštovanje ter prekine čustveni stik z odraslim. S tem se njegova stiska še poveča.
Težke družinske okoliščine v ozadju mladostnikovega vedenja
Terapevtska praksa z mladimi, ki imajo težave z neprilagojenim vedenjem ali nasiljem, večinoma pokaže, da le-ti doživljajo zlorabe znotraj družine ali/in se počutijo nezačutene in nerazumljene ter nesprejete v tem, kar so. Vse to je povezano s težkimi čustvenimi družinskimi okoliščinami, ko se starša borita s svojo ali medosebno stisko. Taki otroci velikokrat iščejo oporo in razumevanje izven družine, vendar to svojo stisko izražajo neprimerno, ker je sami ne zmorejo umiriti.
Če razumemo ozadje otrokove stiske, lahko začarani krog pomagamo prekiniti
Nevroznanstvene raziskave so namreč pokazale, da se zaradi nezrelosti živčnega sistema mladostnik slabše obvlada, zato deluje neuravnovešeno, nepredvidljivo in neobvladljivo. Ravno takrat potrebuje ob sebi odraslega, ki dovolj hitro prepozna dogajanje za otrokovim »obzidjem« ter zmore mladostniku postavljati zdrave in jasne meje, ki mu dajejo strukturo, in hkrati zdržati z njegovimi čutenji, jih nasloviti in pomiriti. Ne glede na otrokovo starost je čustveni stik, ki omogoča pristen pogovor z otrokom tisti, ki pomaga odpraviti napetosti in stiske otrok. Zdrave meje pa otroku dajejo občutek varnosti.
Seveda imata tu največjo odgovornost in moč starša, če zmoreta začutiti stisko mladega, mu nuditi podporo oziroma ga pomiriti. Pogoj za to pa je, da sta mirna in nimata težav kot posameznika ali v medsebojnem odnosu.
Ko starši ne zmorejo, je dovolj en odrasel, ki prepozna in zmore pomiriti!
Velikokrat starša zaradi svojih stisk ne zmoreta začutiti in umiriti otrok. Tak otrok odhaja od doma v svet z veliko notranjo bolečino, stisko, ki kliče po pomiritvi in jo bo izrazil povsem neprimerno. Takrat je izredno pomembno, da pedagoški delavci in drugi, ki se pri svojem delu srečujejo z mladostniki, zmorejo pravočasno prepoznati stisko mladega človeka. Dovolj je le en človek, ki opazi in pomiri!
Ne glede na starost ali spol imamo vsi ljudje globoko v sebi potrebo po tem, da bi nas pomemben drugi opazil, slišal, začutil in sprejel take, kot smo. Vsi hrepenimo po ljubezni, kaj šele mlad človek. Prepoznajmo te »klice« mladih in jim pravočasno pomagajmo!
