V svetu duševnega zdravja igrajo psihiatri, klinični psihologi in psihoterapevti ključno vlogo pri skrbi za duševno zdravje posameznikov. Vsak od teh strokovnjakov ima pri obravnavi duševnih težav edinstveno vlogo, znanje in pristop, vsi pa se dopolnjujejo in lahko omogočajo bolj celostno oskrbo.
Razlike med tremi strokovnjaki
Psihiater se osredotoča na medicinski model obravnave, postavlja diagnozo duševnih težav, izključuje morebitne fizične vzroke za simptome ter predpisuje ustrezna zdravila. Klinični psiholog izvaja psihodiagnostične teste, intervjuje ter svetuje glede obravnave; v ospredju je psihološki model obravnave. Psihoterapevt pa deluje po psihoterapevtskem modelu in pomaga bolje razumeti klientove misli, čustva in vedenje; nudi mu podporo in orodja za soočanje s težavami ter pomaga raziskati globlje vzroke za duševne težave in spodbuja osebnostno rast.
Kako bi lahko uspešno sodelovali za dobro klientov?
Ključ je v medsebojnem spoštovanju in komunikaciji. Psihiater lahko s kliničnim psihologom in psihoterapevtom sodeluje pri celostni obravnavi klienta. Psihoterapevt na primer lahko izvaja terapijo, klinični psiholog pa izvaja psihološke teste za natančno diagnozo, medtem ko psihiater lahko predpisuje ustrezna zdravila, če je to potrebno. Skupaj lahko oblikujejo individualiziran načrt zdravljenja.
Trenutno se v Sloveniji soočamo s problematiko glede sprejetja novega zakona o psihoterapiji. Pomembno je, da se doseže konsenz in oblikuje zakon, ki bo omogočal kakovostno skrb za duševno zdravje prebivalcev ter jasno določil pristojnosti in standarde za vse strokovnjake.
Sprejetje zakona bi pripomoglo k vzpostavitvi reda na področju psihoterapije
Ta zakon bi moral določiti, kdo se lahko imenuje psihoterapevt, in postaviti stroge izobraževalne in etične standarde, ki jih morajo izpolnjevati vsi, ki želijo opravljati to delo. To je ključno za zaščito klientov pred morebitnimi nekompetentnimi izvajalci in za zagotavljanje visoke kakovosti psihoterapevtskih storitev. Hkrati pa psihoterapija ne sme biti omejena le na polje medicine. Praksa je pokazala, da duševne težave in njihova obravnava presegajo okvire medicinske stroke. V našem zdravstvenem sistemu trenutno ob pomanjkanju kadra ni prostora za psihoterapijo, zato so je posamezniki zelo redko deležni. Še več, podatki NIJZ kažejo, da se je od leta 2006 število predpisanih antidepresivov povečalo za skoraj 90 odstotkov.
Včasih lahko psihoterapija in terapevtski pristopi pomagajo posameznikom brez potrebe po farmakološkem zdravljenju, kar omogoča dolgoročno ozdravitev in spoprijemanje s temeljnimi vzroki težav. Hkrati pa je res, da nekateri ljudje potrebujejo medicinsko zdravljenje, ki ga je treba povezati s psihoterapevtsko podporo za celovito obravnavo. Zato je sodelovanje med psihiatri, kliničnimi psihologi in psihoterapevti ključno za boljšo in bolj prilagojeno oskrbo posameznikov z duševnimi težavami ter zagotavljanje učinkovitejšega in kakovostnejšega duševnega zdravstvenega varstva v naši državi.
