Obred praznovanja
Ljudje smo obredna bitja, zato potrebujemo praznike, zunanji okvir, da lahko izražamo svoja čustva, najgloblje potrebe in hrepenenja. Odnos je nekaj, po čemer vedno hrepenimo. Človek je v samem jedru bitje odnosov, zato celo življenje hrepeni in se zavzema za odnos z drugimi, za ljubezen, saj hoče biti ljubljen in želen. To je naša osnovna potreba, ki je vrojena v nas in ima enakovredno mesto med vsemi drugimi osnovnimi potrebami. Velikokrat bi jo želeli premostiti z drugimi, zunanjimi “nadomestki”, vendar je narava močnejša in bo vedno pokazala na to našo osnovno potrebo po odnosu. Praznovanja so velika priložnost, da to potrebo zapolnimo in poglobimo odnos.
Vsi obredi praznovanja nam lahko pomagajo, a če pri tem ni odnosov, nam ostanejo zgolj okrasitve in darila, vse ostalo pa je boleče prazno. Prazniki nas zato res lahko izpraznijo. Po drugi strani pa nas lahko napolnijo, če seveda v to tudi nekaj vložimo – z odnosi.
Najgloblji pomen praznikov je osredotočenost na odnose
Priprava na praznike ni namenjena samo okrasitvi in ureditvi doma. Pomembno je, da se odrasli notranje “uredimo” in umirimo, da bomo pripravljeni v tem času vstopati v odnose in nameniti pozornost najbližjim. Če smo na to pripravljeni, potem bo to res pravo doživeto praznovanje, sicer je vse le folklora, ki se ponavlja iz leta v leto. Napišemo voščilnice, lahko gremo k polnočnici, kupujemo in obdarujemo, vendar so to samo zunanji okviri praznikov. Vse to postane tako izjemno prazno, če ne zmoremo vstopati in biti v odnosu.
Pri tem mislimo predvsem na tiste najpomembnejše odnose, ki jih živimo v družini. Dobro je, da v tem času starši zmorejo svojim otrokom povedati najbolj preproste stvari, ki jih med letom niso povedali ali so šle mimo: da jih imajo radi, kaj so v tem letu doživeli ob njih, zakaj so nanje ponosni. Poleg tega je lepo, da si partnerja med seboj izrazita naklonjenost in podelita, kaj je tisto, kar občudujeta drug na drugem. Če so odrasli oziroma starši sposobni tega in so to prazniki odnosov, je to popolnoma nekaj drugega.
Božič ni samo praznik družine v nekem obrednem smislu, ampak je to globok praznik, ko partnerja dobita priložnost za najgloblji stik med seboj in s svojimi otroki. Če pa starša pričakujeta od otrok, da ju bodo razveseljevali, potem bodo otroci to zapolnili z negativnimi čutenji.
Največ, kar nam prinašata božič in novo leto, so trenutki, ko se družina zbere skupaj, ko se obiskujemo, srečujemo in negujemo odnose z najdražjimi.
Darila iz najglobljega sočutja do ljudi
Tudi darila so lahko kupljena kar tako ali pa jih kupimo z mislijo na človeka, ki ga imamo radi; ob odpiranju daril mu povemo, katere želje smo »zavili« v dar. To je izraz globokega sočutja in spoštovanja, saj moramo tega človeka doživeti v sebi, da mu lahko nekaj poklonimo. Sicer kupujemo darila zgolj zaradi tega, da nekaj damo, ker pač moramo dati. Z darilom gradimo odnos, vzpostavljamo nekaj novega. Zaradi tega je obdarovanje nekaj, kar moramo ohraniti.
Novo leto doživljamo kot prelomnico. Razmišljamo o najglobljih željah in spremembah, ki jih želimonarediti. Velikokrat gre pri tem za neizpolnjena hrepenenja. V bistvu gre za novo priložnost za odnose, ki jih želimo graditi še naprej. Želje in načrti o tem, kaj bomo v novem letu naredili drugače, predstavljajo našo nenehno rast. Kaj bomo v odnosih poglobili in kako jih bomo naredili bogatejše, ljubeče in pristne? Najprej je tu tisti najpomembnejši odnos – odnos do nas samih.
