Partnerja velikokrat prideta na terapijo s čustveno popolnoma ohlajenim in odtujenim odnosom in na vprašanje, kaj je tisto, kar ju še povezuje, velikokrat odgovorita, da so to otroci. V bistvu je to samo »opravičilo« in obramba pred tem, da bi globlje pogledala vase in v partnerski odnos ter se iskreno soočila s težkimi čutenji, ki si jih »podajata« med seboj, ki jih tudi njuni otroci srkajo vase ter se odzivajo nanje.
Odnos dveh skrbnikov in sostanovalcev
Tak odnos spominja na odnos skrbnikov in sostanovalcev, v katerem se vsa komunikacija vrti okrog otrok ter življenjskih opravkov in stroškov. Partnerja povesta, da razen pogovorov, ki se nanašajo na starševstvo in nujne življenjske opravke, med njima ni več povezanosti oz. je včasih odnos šel že tako daleč, da so prisotni jeza, sovraštvo, zavračanje in s tem tudi razhajanja v vzgojnih pogledih, kar otroci nedvomno čutijo. Velikokrat se zgodi, da se čustveno naslanjata na otroke, iščeta pomiritev pri njih, saj je smisel življenja iz njunega odnosa v celoti preusmerjen na otroke. Slednji tako postajajo »lepilo« njunega odnosa, kar na njihov razvoj zelo negativno vpliva.
Otroci nosijo čustveno breme in se počutijo odgovorne za nastalo situacijo
Številne raziskave kažejo, da otroci, katerih vzgoja poteka v ozračju, kjer starša živita v odtujenem in sovražnem odnosu, razvijejo vedenjske in čustvene težave. Dejstvo, da partnerja ostaneta skupaj v takem odnosu, je lahko nadvse destruktivno, saj se otroci v določeni meri začno počutiti odgovorne za to, da starši vztrajajo v razmerju, zaradi katerega so vsi v družini nesrečni. Lahko si predstavljamo, kako veliko čustveno breme je to za otroka. Otroci so izjemno senzitivna bitja, pred katerimi ne moremo skriti svojih čustev. Če ostane tako družinsko vzdušje neubesedeno in nerazrešeno, se otrok odzove naravno, s celim telesom, saj želi staršem pomagati, zato začne nositi in odigravati njuna nepredelana čustva.
Težave v odraslih odnosih – vloga žrtve
V takih odnosih ni pravega in iskrenega prostora za otroka. Otrok se začne počutiti krivega, zadolženega do staršev. V odrasli dobi se tako zelo hitro znajde v vlogi žrtve. Prisoten je občutek, da ga drugi zlahka izkoristijo, da težko poskrbi zase, počuti se manjvrednega, si ne zaupa in ima občutek, da se ne samouresničuje, saj se zaradi izgubljenega stika s seboj s težavo postavi zase. Vse to pa je v odrasli dobi lahko tudi povod za različne vrste odvisnosti.
Čustveno ohlajen partnerski odnos je tako izvor disfunkcionalnega vedenja in čustvovanja pri otrocih, ki ga odnesejo s seboj v svet odraslih. Preko odnosa med staršema otroci pridobivajo izkušnjo odnosa do sebe in izkušnjo tega, kaj lahko pričakujejo od intimnih odnosov, ko bodo enkrat odrasli. Zelo hitro ponotranjijo prepričanje, da ni nič narobe, če si v življenju nesrečen, ne slediš sebi in se žrtvuješ za druge.
Ostati skupaj samo zaradi otrok je nezdravo
Odgovor, da ostajata partnerja skupaj samo zaradi otrok, je ne samo neprimeren, ampak dolgoročno gledano za vse družinske člane celo škodljiv, razen če se partnerja zavestno odločita, da se bosta spoprijela s svojimi čustvenimi težavami, pogledala vase in v svoj odnos. V tem primeru je odločitev, da ostaneta skupaj, hkrati tudi začetek bolj zdravega in boljšega odnosa. Velikokrat je za tak korak potrebna strokovna pomoč, da se lahko v varnem odnosu dotakneta ranljivih in bolečih vsebin, ki jih nosita v sebi in jima onemogočajo zdrav odnos.
