Partnerja si v ljubezni odpirata najglobje bolečine iz preteklosti.
Na dopustu izstopimo iz rutine vsakdana. Upočasnitev in in več časa, ki ga preživimo skupaj, lahko povzročita, da bolečine partnerjev dobijo še več prostora. Med dopustom stres popusti, partnerja se znajdeta sama s svojimi odnosi in na dan privrejo nerazrešeni konflikti, zamere, nesoglasja, ki sta jih med letom prekrivala in se jim izmikala z vsakdanjimi obveznostmi.
Pomembno je razumeti, da težave na dopustu niso ključni problem; so le odsev resničnih težav, ki izvirajo iz dinamike odnosa med partnerjema. Zaradi tega se tudi odgovore nanje išče prav v tej dinamiki.
Intimni odnos je lahko poligon, kjer se odvijajo največje “čustvene vojne”, ali pa varen prostor, ki omogoča osebno rast. Ko ljubezen odpre rano v nas, velikokrat najprej pomislimo, da je kriv za to partner; pogosto mu vrnemo tako, da ga tudi sami prizadenemo.
V terapevtski praksi ugotavljam, da se partnerji pogosto ne zavedajo, da je intimni odnos pot do resnice – resnice o sebi in drugem. Spoznavanje lastne resnice je najbolj boleče, a hkrati najbolj osvobajajoče dejanje. Ko vemo, katera potlačena čutenja nosimo v sebi, se lahko osvobojeni premaknemo naprej. V nasprotnem primeru smo lahko celo življenje sužnji težkih čustev, ki nas vodijo in povzročajo težave v sedanjih odnosih, predvsem v odnosih z najbližjimi. Ljubezen je torej priložnost, da to bolečino iz preteklosti ozdravimo.
Kaj se torej dogaja v odnosu? Kot rečeno, nas lahko prav človek, ki ga najbolj ljubimo in ob katerem lahko začutimo najgloblja čutenja in radost, najbolj rani in potolče. A brez te občutljivosti tudi intima oz. bližina nista možni. Gresta z roko v roki. Če je povezanost med partnerjema varna in močna, lahko ubesedita nastali nesporazum, še več, iz njega lahko izideta močnejša in bolj povezana. Če se v odnosu ne počutita varno povezana, so taki trenutki le iskra, ki zaneti požar. Partnerja se ujameta v vražji dialog iskanja krivca, ki ju pelje v slepo ulico obtoževanja. Taka razdalja onemogoča sodelovanje in ustvarjanje mirnega odnosa. Za večino parov parov je to samo uvod v zelo nevaren ples obupa, ko se začneta odtujevati.
Velikokrat se pojavi vprašanje, ali se rane sploh zacelijo, da se odnos lahko na novo vzpostavi. To je možno, vendar je potrebna iskrena odločitev obeh partnerjev za delo na sebi in za njun odnos.
Ko prideta partnerja na terapijo, je prvi in nujen korak ta, da prepoznata, kaj sta “prinesla” v svoj odnos ter kaj pri drugem močno in boleče prebujata. Raziskati in ozavestiti morata svojo “čustveno doto”, ki sta jo prejela v izvorni družini. Pomembno je zavedanje, da se v odraslih odnosih podzavestno zaljubimo v partnerja ob katerem bomo ponovno podoživeli vsa zgodnja občutja, za katera partner seveda ni odgovoren. Prvi korak je torej nujen, da partnerja razumeta, da to ni nastalo v njunem odnosu. To je za oba prvo veliko olajšanje, ki naredi prostor za nadaljnje raziskovanje sebe, nezadovoljenih odnosnih potreb, ki se skrivajo za temi težkimi čutenji in globlje povezovanje. Seveda to velja takrat, ko v odnosu ne prihaja do zlorab in prevar.
Potreba, da se na nekoga čustveno navežemo, je zapisana v naših genih. Varna čustvena navezanost omogoča kvaliteten partnerski odnos, ta pa je povezan tudi s čustvovanjem otrok. Velikokrat so ravno čustvene in vedenjske težave otroka povod, da partnerja poiščeta pomoč, saj mu želita pomagati. Po navadi zelo hitro ugotovita, da mu bosta najbolj pomagala s tem, da bosta spoznala in sprejela sebe ter se na novo povezala v varnem odnosu.
