Občutja, ki so zapisana v organskem spominu iz otroštva, se ob srečanju s potencialnim partnerjem izjemno močno prebudijo, kar pomeni, da je posameznik nezavedno našel nekoga, ki mu je te telesne spomine močno na novo prebudil.
Relacijska zakonska paradigma temelji na predpostavki, da se zaljubljenost zgodi med dvema posameznikoma, ki si drug v drugem prebujata najmočnejše in najgloblje psihične vsebine, ki so bile vzpostavljene že v zgodnji mladosti. To so tako čustva privlačnosti in strasti kot tudi
najtežja čutenja, ki jih nosimo v sebi iz otroštva in so nastala v odnosu posameznika z najpomembnejšimi drugimi (Gostečnik, 2007). Prav za ta najtežja čutenja, ki sta jih partnerja nekoč doživljala v svojih izvornih družinah si sedaj nezavedno želita njihove odrešitve v odnosu s partnerjem.
Izbor partnerja tako ne poteka na zavedni ravni, ampak ta izbor določa nezavedni mehanizem in se zgodi na podlagi organskega/telesnega spomina, ki prepozna dotik in bližino iz zgodnjega otroštva. Telo oziroma organski spomin zapisan v telesu »išče in izbere« osebo, ki se bo skladala z notranjepishično podobo, ki je v posamezniku zapisana že od otroštva oz
njegovega najzgodnejšega odnosa s starši.
Tako tudi psihoanalitik Bowlby (Bowlby 1982 v Relacijska zakonska terapija – Gostečnik 2007, 16) v svoji teoriji o navezanosti pravi, da doživetja iz zgodnjega odnosa s starši, ki so večinoma nezavedna, imajo najpomembnejši vpliv pri izbiri intimnega partnerja in na potek
njunega odnosa. Na tem mestu Bowlby poudarja, da je najpomembnejši odnos in izkustvo otroka z mamo.
O slednjemu govori tudi Clulow (Clulow 2005 v Relacijska zakonska terapija – Gostečnik 2007, 7), da bo otrok v romatičnihi odnosih v odraslih dobi vedno znova nezavedno iskal ta prvinska občutja, ki jih je doživljal v odnosu z mamo. Tu so predvsem v ospredju telesne senzacije povezane s tem odnosom, ki so se otroku vtisnile v spomin, ko ga je mati hranila,
pestovala, tolažila in bila z njim uglašena in se odzivala na njegove potrebe ali na drugi strani z njim ni bila sočutna, ga ni zmogla začutiti v njegovih potrebah in ga puščala samega ali celo zanemarjala.
Tako bo otrok v odraslih odnosih podzavestno iskal in se zaljubil v partnerja, ob katerem bo ponovno lahko podoživel vsa ta zgodnja čutenja in senzacij. Če so to bila občutja zanemarjenosti in zavrženosti, bo sedaj v partnerskem odnosu želja, da bi se nekdo na te potrebe odzval bolj pozitivno in sočutno.
Vendar partnerja poleg teh podobnih psihičnih vsebin zaradi katerih se zgodi privlačnost in zaljubljenost, pri sebi vzdržujeta tudi obrambne mehanizme, da se jima ni potrebno soočiti z najbolj bolečimi čustvi, imenovani afektivni psihični konstrukti, ki si jih med seboj na močno prebujata in se potem zrcalijo v njunih medsebojnih zapletih in konfliktih, ki lahko prerasejo v psihično ali celo fizično zlorabo (Gostečnik 2007).
Relacijska zakonska paradigma predpostavlja, da si partnerja na tak način regulirata te notranjepsihične boleče vsebine oziroma psihološka stanja. To pa poteka tako, da te boleče afekte v procesu projekcijsko- introjekcijske indentifikacije, prenašata drug v drugega s pomočjo čustvenih, miselnih in vedenjskih vzorcev. Tako se vsakemu posebej ni potrebno soočiti z najtežjimi lastnimi bolečinami, ki si jih en v drugem prebujata in za katere je vsak od njiju odgovoren.
Torej lahko povzamemo, da se občutja, ki so zapisana v organskem spominu iz otroštva, ob srečanju s potencialnim partnerjem izjemno močno prebudijo, kar pomeni, da je posameznik nezavedno našel nekoga, ki mu je te telesne spomine močno na novo prebudil. Bolj kot so bili odnosi s pomembnimi drugimi boleči in so ta občutja zato težka, bolj boleči bodo bili tudi odnosi, ki jih bosta na osnovi organskega spomina preko projekcijsko- introjekcijske identifikacije ponovno prebujala in odigravala. Drugega bosta v tem odnosu doživljala kot svojega starša ali pa v drugemu ustvarila občutja, ki jih je kot otrok doživljal ob mami (Schore 2003 v Relacijska zakonska terapija – Gostečnik 2007, 19).
Prav zaradi tega je v skladu z relacijsko zakonsko paradigmo in prakso ključno, da se partnerja soočita s svojimi notranjopsihičnimi vsebinami, težkimi afekti, ki sta jih prinesla v partnerski odnos in jih sedaj samo nezavedno odigravata in si povzročata bolečine zaradi tega.
Za pomiritev in kvaliteten partnerski odnos bo potreben ta korak, ki ga lahko partnerja naredita s pomočjo strokovne osebe, v okolju in odnosu, kjer se počutita varno in začuteno.
Mag.Katja Sabadin
Vir: Gostečnik, Christian. 2007. Relacijska zakonska terapija. Ljubljana. Brat Frančišek.
