SVETOVNI DAN DUŠEVNEGA ZDRAVJA
Današnje stanje duševnega zdravja v naši zahodni družbi je odraz družbenega stanja na področju odnosov, kar se seveda zrcali na vseh ravneh, začenši z družino, šolskim in javnim sistemom ter seveda zasebnim sektorjem. Zahodni človek je v današnjem svetu v čustvenem smislu zelo izgubljen. Odtujeni smo od sebe, od drugih in od našega planeta.
Covid epidemija je stanje na tem področju še poslabšala, oziroma bolje rečeno, “izdala pravi izvid”, saj je na dan “privlekla” naše zgodovinske rane. Iz naših globin so na površje priplavale potlačene čustvene vsebine, kar se seveda odraža v povečanem številu duševnih stisk pri ljudeh.
Kaj nam to stanje sporoča?
Odgovor je zelo preprost – da je prišel čas za korenite spremembe na področju odnosov v celotni zahodni civilizaciji.
V bistvu potrebujemo zdravljenje tisočletnih travm. Slovenci imamo vse znake travmatiziranega naroda. Če se travme ne razrešijo pri posameznikih, se potlačijo in ostanejo nenaslovljene, njihove posledice postanejo družinska dediščina, ki se prenaša na naslednje generacije. Žrtve travm niso samo ljudje, ki jih je prizadelo psihično ali fizično nasilje, temveč tudi vsi, ki smo bili priče travmi. Ena generacija doživi travmo, druga jo izrazi, šele tretja jo morda začne predelovati. Velikokrat se to žal zgodi prepozno, z veliko žrtvami. Izkušnje, povezane z vojno, družinskim nasiljem, spolnimi zlorabami, alkoholizmom in drugimi travmatičnimi dogodki, so mnogi utelesili, namesto da bi jih predelali. Tako travme nosimo v svojih telesih, celicah, sanjah.
V bistvu se travma lahko pojavi že v “zibelki”, če ne spoštujemo čutenj in občutij dojenčkov. Tako vzgajamo otroke, ki ne bodo zmogli spoštovati čutenj in občutij svojih vrstnikov, najstnike, ki ne spoštujejo staršev, in odrasle, ki ne bodo spoštovali sebe in drugih. Prava samostojnost, torej spoštovanje sebe, drugih in sveta, se razvija prav preko izkušnje topline in odzivnosti drugih v najzgodnejšem obdobju. Samo preko varnih, ljubečih odnosov lahko otrok odraste v osebo, ki zaupa sebi in drugim. Mnogim odraslim manjkata temeljna varnost in zaupanje v intimnih odnosih, zato ne uspejo vzpostaviti trajnega odnosa s partnerjem, kar se odrazi tudi v stiskah otrok.
Rešitev = delo na sebi
Sedaj nas lahko “odreši” oz. pomaga samo delo na sebi; brez tega ne bo prišlo do sprememb v družbi! Nujno je poudariti, da če se ukvarjamo samo s simptomi in ne z izvorom težav, nikoli ne moremo rešiti in ozdraviti čustvenih bolečin. Poudariti je treba, da je v nekaterih primerih lahko edina možna rešitev psihiatrična obravnava, saj so duševne rane tako zelo velike, da delo na sebi ni mogoče.
Narave ne moremo preslepiti, saj ljudje nismo samo fizična in intelektualna bitja, ampak tudi čustvena in duhovna. Pri odpravi težav v duševnem zdravju se moramo tako dotakniti ČLOVEKA V CELOTI! Tako se bodo težave odpravile – za vedno in ne samo za kratek čas.
Tudi stroka je del tega stanja oz. vzdušja v družbi. Še vedno se preveč ograjujemo in okopavamo vsak svoj “vrtiček” ter se težko povezujemo in sodelujemo (psihiatrija, klinična psihologija in psihoterapija).
“Rezultati” covid epidemije na področju duševnega zdravja so jasno pokazali, da je prišel čas, ko moramo kot družba stopiti skupaj in začeti delati korake v pravo smer. Brez spoštovanja in sočutja niso možni premiki na področju našega sobivanja in v končni fazi vsesplošnega zdravja, saj sta telo in duša povezani entiteti.
