Mladi v času epidemije na različne načine izražajo potrebo po pomoči.
Mladostništvo ni samo obdobje svobode, razposajenosti in upanja. Lahko je tudi obdobje globokih strahov in stisk. Mladostnik se srečuje s stresom, ki vpliva na njegovo čustveno stabilnost, samozavest in občutek lastne vrednosti. Problem je, če ostane v tem neopažen, nezačuten in osamljen in stiska postane neobvladljiva.
Med epidemijo je teh stisk še več. Stanje duševnega zdravja v družinah se je poslabšalo, o čemer pričajo tudi statistični podatki NIJZ-ja. Od začetka epidemije, predvsem pa v času šolanja na daljavo, opažamo porast iskanja pomoči za mladostnike, ki so se v tem obdobju znašli v stiski.
Veliko družin se je v tem času znašlo v finančni stiski zaradi izgube ali zmanjšanega obsega dela. Poleg tega so se zaradi več časa, preživetega skupaj, povečale tudi stiske pri partnerjih. Seveda slednje niso nastale zaradi epidemije. Epidemična situacija je na dan »privlekla« stare zamere, težave, vsebine, ki jih partnerja nista zmogla predelati. Ker smo v družinah med seboj čustveno povezani, se stiska enega ali obeh staršev prenese na otroke, ki to stisko čutijo in jo na različne načine izražajo. Če se tudi starša borita s svojo ali medsebojno stisko, bosta svoje otroke težje začutila; tak otrok bo zelo hitro ostal brez podpore in sam s težkimi čutenji, kar lahko vodi v neprimerno in/ali škodljivo vedenje, čustvovanje ali psihosomatske motnje. Prav taki primeri so trenutno v porastu.
Mladostnika pomiri, če je začuten in razumljen s strani odraslih
Tako enostavno se sliši, pa vendar je stisk pri mladih še vedno preveč! Njihove duševne stiske so se v zadnjih dveh letih poglobile in niso zgolj čustvene narave, ampak vse pogosteje tudi telesne. V terapevtski praksi opažamo več samopoškodbenega vedenja, motenj hranjenja, samomorilnih misli in poskusov samomora, tesnob in anksioznosti ter nemotiviranosti. Pri delu z mladimi je zelo pomembno oziroma ključno, da se v terapevtski proces vključita starša, saj imata ravno onadva največjo moč za spremembo pri svojem otroku. Včasih samo delo s starši oziroma partnerjema prinese rezultate pri otroku, ne da bi ta sploh obiskoval terapije. Tako zelo močno smo v družinah povezani in vplivamo drug na drugega.
Vsi obravnavni mladostniki so povedali, da se počutijo nezačutene in nerazumljene ter nesprejete v tem, kar so, zato velikokrat iščejo oporo izven družine, največkrat pri vrstnikih. Stiska je včasih prevelika, da bi jo lahko pomirili s pomočjo vrstnikov.
Vsi ti podatki kličejo po tem, da je treba spregovoriti o tem ter poslušati in slišati glas otrok in mladine. To pomeni, da pogledamo »za obzidje« otroka, kaj se dogaja v njegovi notranjosti in celostno pristopimo k obravnavi, torej obravnavamo vso družino. Pomembno je, da starša zmoreta začutiti stisko otrok, jim stojita ob strani, nudita podporo oziroma jih pomirita, kar ima ključno vlogo pri zmanjšanju stisk mladih. Zato je najprej za starša pomembno, da sta mirna in nimata težav v odnosu. Velikokrat pa zaradi svojih stisk ne zmoreta začutiti in umiriti otrok. Takrat je pomembno, da pedagoški delavci in ostali, ki se pri svojem delu srečujejo z mladostniki, zmorejo prepoznati stisko mladega človeka. Dovolj je le en človek, ki opazi in pomiri!
Ne glede na starost, spol imamo vsi ljudje globoko v sebi potrebo po tem, da bi nas pomemben drugi opazil, slišal, začutil in sprejel take, kot smo. Vsi hrepenimo po ljubezni. Kaj šele mlad človek. Ta pomiri in zdravi telo in dušo.
