O samo poškodovanju pri mladih sem se pogovarjala s študentko Nino Mohorčič s Pedagoške fakultete Univerze na Primorskem.

Statistični podatki kažejo, da je število mladostnikov v stiski visoko. Ko notranja bolečina postane premočna, jim rez predstavlja odrešitev. Sprašujem se zakaj vedno naletim na neodobravanje, ko pogovor nanese na samomor ali samo poškodovanje. Še vedno je to takšen tabu, da so druge, prav tako zaskrbljujoče družbene anomalije mačji kašelj proti temu, da bi si nekdo škodoval ali celo “dvignil roko nad seboj”. Zelo malo ljudi razume tiste, ki so v stiski, veliko se jim posmehuje, češ, zakaj bi to nekdo sploh naredil, ko pa je življenje tako čudovito. Nekateri res ne razumejo oziroma nočejo razumeti. Raje se te odrečejo, kot da bi pomagali in skušali razumeti. Znanec se je pred časom znašel v hudi osebni stiski. Veliko hudega se je čez leta zgodilo in nekega dne mu je prekipelo. Svojih dejanj se ne sramuje in o svoji izkušnji s samo poškodovanjem govori odkrito.

Začelo se je pred približno desetimi leti, ob koncu osnovnošolskega izobraževanja. Takrat sem bil še takšen, kot bi si želel biti tudi sedaj. Zaključevalo se je pomembno obdobje v mojem življenju in pred menoj je bilo novo, nepoznano. Vsi so mi govorili, da so srednješolska leta nekaj najlepšega in seveda sem bil navdušen. Bolj kot se je približeval začetek gimnazije, bolj sem bil vzhičen. A kmalu sem spoznal, da ni tako kot sem si predstavljal. Vedno sem si govoril in sam sebe prepričeval, da bo tega obdobja konec – ko bom zaključil s šolanjem, dobil službo, posledično zaslužil svoj denar, se zaljubil… In prav takrat, ko sem imel vse to je “počilo”. Nek večer sem si z britvijo prerezal žile na zapestju… Tisto noč se je zgodil prelomni trenutek, ki me je na en način streznil. Postavil me je pred velik izziv – ali nadaljujem ali se poberem… in izbral sem drugo. Za zdaj uspešno…

Magistrica zakonske in družinske terapije, ter izvajalka igralne terapije za otroke Katja Kozlovič lahko skozi terapevtsko prakso potrdi statistične podatke, saj so do tedaj terapevtsko pomoč zaradi samopoškodb vedno iskale mladostnice, v povprečju stare 16 in 17 let. Po večini izhajajo iz družin, v katerih primanjkuje pretočne, sproščene in iskrene komunikacije med družinskimi člani. Prisoten je potlačen strah, sram in jeza. Izražanje čustev je nezaželeno ali pa so čustva spregledana in neupoštevana. Velikokrat je prisotno tudi poniževanje, sramotenje in vzbujanje občutkov krivde. Vse mladostnice brez izjeme so povedale, da so se počutile osamljene, ne začutene in nerazumljene, ter nesprejete takšne kar so in so zato velikokrat oporo iskale izven družine, največkrat pri vrstnikih. Vendar je bila stiska pogosto prevelika in jih je “zarez” sprostil. Situacija v kateri smo se znašli, je dosedanjo stisko še poslabšala. Stiske so vse večje, saj je ohromljeno javno življenje in zaprtost izobraževalnih ustanov zahteva svoj davek. Na ljubljanski pediatrični kliniki so tako zabeležili 30% porast števila mladostnikov, ki so bili hospitalizirani po neuspelem poskusu samomora. Zdaj so to pogovori, ki jih ne smemo odlagati.

Prispevek objavljen v glasilu PeFeron

Scroll to top